Martin Rotovnik

Pred leti sem se sprehodil po z deskami zabitem razpadajočem hotelu Palace v Portorožu in naredil nekaj slik. Primerjava z današnjo podobo je več kot zanimiva.

Marsikdo me je spraševal, katero pesem je Rac (Radko Polič), prebral na podelitvi prešernovih nagrad. Potem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življensko delo. Verjetno je masikdo razmišljal o tem kdaj jo bo dobil!!! Čestitam Rac!

JAZ, Janez Menart

 

Pred ogledalom nem stojim in v tujca pred seboj strmim.

 

Kot da zrem prvič ta obraz, vprašujem ga: Si ti res jaz?

 

Zamišljeno me zro oči in vprašajo: Sem jaz res ti?

 

In trezno pravi mu moj jaz: Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

 

jaz sem le jaz, ki se mu zdi, in ti si jaz le za ljudi;

 

a pravi jaz je dan za dnem uganka meni in ljudem.

Janez Menart, slovenski pesnik in prevajalec, * 29. september 1929, Maribor, Slovenija, † 22. januar 2004, Ljubljana.

Menart je odraščal v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo (1936–40), klasično gimnazijo (1940–48) in univerzo, na kateri je 1956 diplomiral iz slovenskega jezika z literaturo ter iz primerjalne književnosti. Po odsluženi vojski se je zaposlil kot lektor, dramaturg in kot vodja lutkovnega oddelka pri podjetju Triglav film, kjer je ostal sedem let. Zaposlen je bil pri RTV Ljubljana, sprva kot urednik in nato kot dramaturg dramskega oddelka televizije, po desetih letih pa je za tri leta prestopil v prevajalski oddelek iste ustanove. Leta 1979 je postal vodja programa knjižnega kluba Svet knjige pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, kjer se je leta 1990 upokojil. Umrl je 22.1.2004 v Ljubljani.

Bilo je lepo sončno popoldne pred tremi leti. Z mojim pokojnim očetom, ki je bil znan pod imenom Boro Rotovnik in mojo tedanjo partnerko Alenko ter najlepšo kužico na svetu z imenom Noa. Smo pili kavo v La Petit Caffe-ju in razmišljli kje bomo tisto popoldne napolnili naše želodce. Padla je odločitev! Bil sem zelo lačen in sem se odločil, da gremo na telečjo pečenko v gostilno Kavčič pri Vrhniki.

Ko smo se vsedli in naročili vstopijo v gostilno Mitja Meršol in Janez Pirnat z soprogama.

In tako se je začelo…. Po nekaj popitih kozarcih rdečega sem napeljal temo na Župana Ivana Hribarja in dejstvo, da v ljubljani nimamo primernega spomenika, s katerim bi Ljubljančani poklonili čast tej markantni osebi.

Debata se je vlekla pozno v noč. Povzetek te nadvse prijetne debate pa je bil, da bo Mitja Meršol priskrbel sponzorje za celoten projekt, Janez Pirnat bo naredil kip, jaz pa kot idejni oče bi vso zadevo uslajeval, projektiral podstavek in okolico.

Članek je bil napisan z namenom, da bi se projekt postavitve spomenika Ivanu Hribarju čimpreje nadaljeval.

PS: Melita, ko boš prebrala ta članek ga prosim posreduj očetu.

Martin Rotovnik

Masikdo se verjetno sprašuje, ‘kje je pa ta najdu vzporednice’? Ja pa jih je kar nekaj. Korenine obeh praznikov segata daleč v začetek našega štetja.

Za Valentina pravijo, da je bil ugleden Rimski duhovnik v času vladanja carja Klavdija II. Car se je odločil prepovedati poroke saj naj bi mladi poročeni moški le s težim srcem odhajali v boj. Valentin pa se mu je skrivaj uprl in vseeno nadaljeval z porokami mladih parov. Za to početje je bil seveda zaprt in kasneje usmrčen. A ko je v temnici čakal na usmrtitev se je zaljubil v slepo dekle, ki je nato seveda spregledala. Tik pred usmrtitvijo, ki se je zgodila 14. februarja pa ji je uspel napisati sporočilo z pripisom: ‘od tvojega Valentina’…. …. No, ampak to ni bistvo! Bistvo, ki ni bistvo je bistvo, da nam tako na Valentinovo kot tudi za 1. novembra usiljujejo neke stereotipe o početju in ravnanju na ta dan!

Pa kdo pravi, da če z partnerko v ‘pelc montlu’ in goro sveč ter rož ne greš na žale, nimaš rad in ne spoštuješ umrlega? In kdo pravi, da če za Valentinovo ne podariš roza mobitela, v flis odetega prenosnika ali vsaj pregrešno drage, kičaste bonboniere, ne ljubiš in nisi ljubljen. Kdo dragi moji? Prav nihče…to ste si v čip z imenom možgani vgradili kar sami, saj ste sami pustili, da vam mediji v prej imenovani čip nalagajo nesnago.

Pa začnite razmišljati, da bi si nastavili požarni zid ali firewall po angleško. Kot ste verjetno naredili na svojih računalnikih.

PS: Firewall ali požarni zid = Programska oprema, ki preprečuje kumunikacijo med vašim računalnikom in nezaželjenim strežnikom.

Martin Rotovnik

V Muenchnu se je včeraj končala 43. varnostna konferenca. In v soboto je imel žareč govor ruski predsednik Vladimir, ki je ostro napadel politični vrh ZDA in ameriški protiraketni ‘obrambni’ sistem. Saj vzroki za njegovo postavitev stojijo na majvih tleh pravi Vladimir. Seveda je povedal marisakaj pamentnega! Ampak napol grožnja z drugo hladno vojno med rusijo in ZDA, pa je izpadla kot bes obupanega srednješolca. Generalni sekretar zveze Nato Jaap de Hoop Scheffer je pozneje Putinov govor označil kot razočaranje, ki ne bo koristil ničemur.

Kot drugo pa je predsednik Vladimir kritiziral ameriško politiko v Iraku in njeno nezmožnost priznanja poraza, ali ‘zmage’ če kdo raje tako sliši. In seveda dejstvo, da se američani še kar motajo po iraškem političnem in gospodarskem teritoriju njihovi vojaki pa za krinko streljajo na nemočne in hudo psihično ranjene Iračane.

Tukaj mu dam prav! Američani se nikoli več ne bodo popolnoma umaknili iz Iraka. Njihove lovke bodo ostale prisotne tako v politiki in gospodarstvu, samo vojačke bodo poslali drugam, mogoče kar čez mejo v sosednji Iran saj bodo s tem prihranili pri stroških premikanja vse te mašinerije.

Ameriški Moto: PRIŠEL, ZASRAL, OSTAL !!!

Martin Rotovnik

Članek bo objavljen 15.2.2007 ob 8:30

Pride dan ko prebiraš pesmi. Za danes sem izbral,

 

 

Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči - nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto - kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za žalost - če se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolečino - koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce -, nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled - o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

 

Ivan Minatti (1924) je slovenski pesnik in prevajalec. V mladosti je študiral medicino, pozneje se je odločil za slavistiko, iz katere je tudi diplomiral. Bil je zaposlen kot urednik pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Njegova poezija je osebna, razpoloženjska in čustvena. Pisal je predvsem za odrasle bralce, vendar so številne njegove pesmi blizu tudi mladim bralcem. Za mladino je napisal lutkovno igrico Slamnati voliček (1951). Njegovo najbolj znano delo je zbirka pesmi Nekoga moraš imeti rad (1963). Leta 1985 je prejel Prešernovo nagrado.

Sem si rekel: ‘no pa da vidim.’ In vprašam še dve prijateljici če sta pripravljeni z meno deliti nekaj večernih ur. Twiggy in Sara sta odgovorili zakaj pa ne…!? Že takoj ko smo prišli v prvo preddverje Cankarjevega doma je bilo videti, da prireditev ni množično obiskana. Zakaj? Verjetno, da zaradi tega ker nivo iz leta v leto pada. Ker je prireditev medijsko zelo slabo podprta. In vprašanje če se bo prireditev sploh obdržala. Pa to ne govorim kar tako, ampak ker pozdravljam to in podobne prireditve in jim seveda želim, da bi nivo zrasel in bi se izbora natečaja začela odzivati zveneča imena slovenske fotografije, ki jih ni tako malo.

Gremo poslušat podelitev!!! Sledi presenečenje. Voditeljica oziroma povezovalka podelitve Katarina Čas nas obvesti, da prva, druga in tretja nagrada niso podeljene. Zanimivo! Še enkrat si pogledamo razstavo in res je. V času digitalne tehnologije se je tudi fotografiranje razširilo med ljudi. In ni čudno, da so letos prejeli rekordno število fotografij mislim da nekje okoli 4000. Si kar predstavljam kako je bilo članom žirije, ko so morali iz te mase fotografij izdolbiti deset ali nekaj več avtorjev. In ne degradirati sebe in svojega ugleda z izborom. Da ne bo pomote: nekaj avtorjev je močno istopalo, ampak ne bomo o imenih. Saj sami vedo! In upam, da ne bo še teh nekaj avtorjev nehalo pošiljati svoje fotografije na ta natečaj.

Tukaj bom citiral Milana Pajka ki je fotograf in profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Ki je že leta 2004 izjavil sledeče: ‘Dobro je gotovo dejstvo, da je postal dragocen kazalec stanja, v katerem se v določenem trenutku nahaja slovenska fotografija; slabše je to, da so dela, ki prihajajo na razpis, kvalitetno izrazito neenotna, večina med njimi pa kaže celo na popolno nerazumevanje fotografskega medija. Pri tem čudi to, da v vseh letih, kar ta institucija obstaja in ob vseh razstavah, kjer se manifestira, večini še vedno ni jasno, da je cilj vsega skupaj kvalitetna fotografija, ki je vezana na eno samo zahtevo, da gre za dela, ki delujejo kot avtonomen fotografski medij. Vedno več prihaja fotografij, ki so vse prej kot to – orodje neki drugi umetniški ali pa, kar je še slabše, propagandni praksi.’

Emzin-ovo prireditev je popestril konec koncerta Anike Horvat. Saj je prvo preddverje preplavilo na stotine vzhičenih poslušalcev koncerta. Med njimi je le malo kdo pogledal fotografije. Saj je del poslušalcev takoj odhitev na zaslužen cigaret v pasažo maksimarketa drugi VIP gosti koncerta pa na after v Malo galerijo CD kjer so nas prijazno pogostili z Kraškim pršutom in Absintom.

Večer se je končal z besedami: ‘natakar, taxi prosim!’

Martin Rotovnik